Že kot deklica sem se rada potikala po travnikih in gozdovih, se igrala z domačimi živalmi na dedkovi kmetiji in čutila veliko povezanost z naravo. V družini, ki je bila dokaj velika, sem se počutila varno, sprejeto in ljubljeno. Nudili so mi svobodo. Stiki z drugimi ljudmi so bili zame preveč površinski in polni razočaranj. Ljubosumje, rivalstvo in prestopanje osebnih meja mi je bilo tuje. Bila sem kar divja in svojeglava punčka.

Vstop v institucije (vrtec, osnovna šola idr.) je bil zame težak in stresen. Potrebovala sem svoj čas, da sem doumela smiselnost tega, kar so mi skušali privzgojiti v vzgojno-izobraževalnih institucijah. Pravila, omejitve, roki, ocene – zakaj, čemu? To ni bilo zame in le stežka sem se prilagajala na vse to.

Zanimali so me svoboda, raziskovanje, glasba, ples, ustvarjanje na razne načine. Vse, kar je lepo, kar je videti magično, brezčasno in večno.

Želela sem študirati umetnost v Beogradu, a je bilo to zaradi začetka vojne na Balkanu preveč tvegano. Mladost sem preživela v oblačku omame, izgubljena v svojem svetu. Del mene je deloval kot avtopilot: hodila sem v šolo in opravljala priložnostna dela, da sem zaslužila za svoje potrebe. Drugi del se je predajal sanjarjenju v omami … a dolgo ni šlo tako. Sledila sta velik šok ter trdo delo ob streznitvi in priključitvi ostalim »normalnim« državljanom. Del svoje divjosti in samosvojosti sem ohranila, vem pa, kaj pomeni biti na robu … lastnega življenja.

Najtežje mi je bilo sprejeti realnost takšno, kot je. Še zdaj se včasih borim s tem. Težko sprejmem rivalstvo, hinavščino, nemoralo. Vpis na Fakulteto za socialno delo mi je vlil novo upanje, da lahko svet spremenimo in ljudem zares pomagamo s svojo prisotnostjo, pristnostjo in iskrenostjo, da poznamo socialne ukrepe za dobrobit in pomoč vsem ljudem. Oh, kakšno razočaranje me je doletelo ob prvih stikih z uporabniki, ki jih je sistem izvrgel, ki jim država ni več mogla pomagati in so postali izobčenci. Dolga leta sem delala z mladostniki, nato pa z odraslimi, ki so imeli težave z duševnim zdravjem, predvsem z odvisniki od prepovedanih drog in alkohola.

Toda mojemu nemirnemu in raziskovalnemu duhu študij socialnega dela ni bil dovolj. Čutila sem, da mi je dal premalo veščin in znanja. V želji, da bi bolje spoznala ljudi in kako jim je mogoče pomagati, sem se podala na pot samoraziskovanja. Ne vem točno, kdaj sem se srečala s psihodramo in art terapijo. Vem le, da sem se ponovno zaljubila, se povezala s svojim izvornim smislom, s svojo divjostjo, umetnostjo in svobodo. Več kot petnajst let sem posvetila raznim študijem psihoterapije in samoraziskovanju, da sem naposled pridobila naziv psihodramske psihoterapevtke, ki mi tudi formalno omogoča lažje delo. Verjamem v to metodo in v proces, ki ga vsak posameznik potrebuje zase in mu sledi na svoj način.

Rada imam ljudi, rada se z njimi potikam po gozdovih duše, kjer srečujemo raznorazna bitja, od mehkih in dobrohotnih do tistih ostrih in zlobnih. Ljudje smo vse to. Psihoterapija pomaga posameznika osvoboditi njegovih spon in izluščiti iz njega to, kar v resnici je.

Zadnja leta kot zunanja sodelavka Društva Brez limita sodelujem predvsem z Jernejo Munc. Nekako sva se našli kot osebi in si stopili naproti. Skoraj tri leta sva vodili skupino za ženske, sedaj pa sodelujeva v psihodramski skupini. Za prihodnost nama ne manjka idej in zanimivih načrtov!