Kot otrok sem v neki enciklopediji zagledal slavno sliko francoskega slikarja Paula Gauguina z naslovom: Od kod prihajamo? Kdo smo? Kam gremo? Ta podoba se mi je močno vtisnila v spomin in v teh nekaj stavkih bom skušal odgovoriti na ta vprašanja s svojega gledišča.

Od kod prihajam? Kot sin edinec malomeščanske ljubljanske družine sem dete socializma, pionir in mladinec. Na tista zgodnja leta nimam lepih spominov, čeprav sem na zunaj gotovo dajal drugačen vtis. Sem preživelec spolne zlorabe in to grozo sem v sebi skrival tako dolgo, da sem pri sedemindvajsetih letih doživel živčni zlom. Nato sem v roku enega leta skušal trikrat storiti samomor, čeprav sem imel v žepu diplomo iz psihologije in prvo službo. Globoko sem hvaležen za znanje s fakultete, a težko rečem, da se pri svojem delu naslanjam zgolj nanj. Zagotovo so me najbolj izklesale različne življenjske izkušnje, predvsem težke. Trdno verjamem, da je mešanica znanja in izkustev prava kombinacija za delo z ljudmi in za ljudi.

Kdo sem? Formalno sem končal študij psihologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani, opravil izobraževanje za psihoedukativne delavnice za depresijo in tesnobo ter delal v mladinskem centru Cona Fužine. Kasneje sem se zaposlil na oddelku za zaščito družine Centra za socialno delo in kot psiholog v Zavodu za prestajanje kazni zapora Ljubljana. Vmes sem opravil strokovni izpit iz socialnega varstva, začel edukacijo iz kognitivno-vedenjske terapije in odprl svojo zasebno psihosocialno svetovalnico Akcija! Pogosto se v mislih vračam v študentska leta, ko sem iz čistega dolgčasa opravil avdicijo za radijskega voditelja na Radiu Študent in skozi njegova vrata vstopil v svet medijev, glasbe in kasneje tudi filma. Verjamem, da so tudi te delovne izkušnje zelo dragocene.

Kam grem? V skupini, ki tvori Društvo Brez limita, želim razvijati iskrene, pogumne in sodobne tehnike za delo z mladostniki, njihovimi starši in pedagogi. Poleg zaupnega dialoga uporabljam tudi nekoliko drugačne metode, denimo gledališke tehnike v navezavi s tradicijo sociodrame, preko filmske umetnosti spodbujam pogovore o vseh možnih tematikah brez cenzure, se povezujem s svežimi umi žlahtne tradicije praktične filozofije in si včasih izposodim jezik športa. Opažam, da se skoraj nihče noče resno ukvarjati z mladimi v stiskah, meni pa so super. Inteligentni, zabavni, razmišljujoči in čuteči bodoči odrasli.

In vmes? Obožujem potapljanje in ponosen sem, da sem pridobil naziv Potapljač reševalec (PADI Rescue Diver). Tišina v morju je zame ultimativni zen trenutek. Trenutke popolnega odklopa doživljam tudi na stenah, saj je prosto plezanje moja druga velika športna ljubezen. Rad pišem in pestujem sanje, da bom postal pisatelj. Mogoče. Enkrat. Do takrat požiram knjige drugih, ostajam okužen z alternativno glasbo različnih zvrsti ter obsedeno hodim v kino, gledališče in na predstave sodobnega plesa. Čutim, da je umetnost zadnji branik svobode govora.

Več: https://www.maticmunc.net/